Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel
Ridley Scott se je podpisal pod nekaj spektakularnih filmov, kot so Iztrebljevalec, Gladiator, Thelma in Louise in še številne druge; nekateri so se v spomin gledalcev vtisnili kot kultne klasike, ki si jih je moč ogledati znova in znova. Pričakovanja pred njegovim zadnjim celovečercem, ki ga že od napovedi naprej spremljajo tudi ostra negodovanja družine Gucci, izrinjene tako iz istoimenske modne znamke kot tudi iz ustvarjalnega procesa pri nastanku filma, so bila visoka. Ob bleščeči zvezdniški zasedbi, izmed katere se je še posebej izkazal Jared Leto, pa tudi povsem upravičena. A zdi se, da se Scottu tokrat veliki met le ni povsem posrečil.
Če zanemarimo vprašanje, zakaj se danes sploh ukvarjati z napol pozabljeno zgodbo sicer slovitega atentata na nekdanjega vodjo ene največjih modnih hiš Maurizia Guccija in jo – kot so jo pravzaprav tudi ustvarjalci – vzamemo le kot okvir za prikaz padca nekega družinskega imperija, ki ga je zakuhalo ljubosumje, od družine Gucci res ne ostane več kaj dosti drugega kot njeno ime.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel, moški pa so zanjo samo orodje za doseganje cilja. Ali je bila zloglasna primožena pripadnica toskanskega modnega imperija tudi v resnici tako neizprosna, je pri tem pravzaprav nepomembno, saj gre za filmsko zgodbo, ki le temelji na resničnih dogodkih.
Bolj bistveno je, da je zgodba o njenem nedvomno osupljivem življenju v filmu preveč razvlečena in kljub strelom iz pištole brez pravega vrhunca. Očitki, da film Hiša Gucci spominja na televizijske limonade, so tako precej bolj utemeljeni kot očitki o zgrešenem italijanskem naglasu Lady Gaga in ostalih igralcev, čeprav je tudi ta predvsem v kombinaciji z nekaj povsem italijanskimi stavki dokaj moteč in – kot se vsaj ponekod zdi za ves film – predvsem obupno nedomišljen.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel
Ridley Scott se je podpisal pod nekaj spektakularnih filmov, kot so Iztrebljevalec, Gladiator, Thelma in Louise in še številne druge; nekateri so se v spomin gledalcev vtisnili kot kultne klasike, ki si jih je moč ogledati znova in znova. Pričakovanja pred njegovim zadnjim celovečercem, ki ga že od napovedi naprej spremljajo tudi ostra negodovanja družine Gucci, izrinjene tako iz istoimenske modne znamke kot tudi iz ustvarjalnega procesa pri nastanku filma, so bila visoka. Ob bleščeči zvezdniški zasedbi, izmed katere se je še posebej izkazal Jared Leto, pa tudi povsem upravičena. A zdi se, da se Scottu tokrat veliki met le ni povsem posrečil.
Če zanemarimo vprašanje, zakaj se danes sploh ukvarjati z napol pozabljeno zgodbo sicer slovitega atentata na nekdanjega vodjo ene največjih modnih hiš Maurizia Guccija in jo – kot so jo pravzaprav tudi ustvarjalci – vzamemo le kot okvir za prikaz padca nekega družinskega imperija, ki ga je zakuhalo ljubosumje, od družine Gucci res ne ostane več kaj dosti drugega kot njeno ime.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel, moški pa so zanjo samo orodje za doseganje cilja. Ali je bila zloglasna primožena pripadnica toskanskega modnega imperija tudi v resnici tako neizprosna, je pri tem pravzaprav nepomembno, saj gre za filmsko zgodbo, ki le temelji na resničnih dogodkih.
Bolj bistveno je, da je zgodba o njenem nedvomno osupljivem življenju v filmu preveč razvlečena in kljub strelom iz pištole brez pravega vrhunca. Očitki, da film Hiša Gucci spominja na televizijske limonade, so tako precej bolj utemeljeni kot očitki o zgrešenem italijanskem naglasu Lady Gaga in ostalih igralcev, čeprav je tudi ta predvsem v kombinaciji z nekaj povsem italijanskimi stavki dokaj moteč in – kot se vsaj ponekod zdi za ves film – predvsem obupno nedomišljen.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov