Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov