Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov