Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov