Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov