Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


Stran 37 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov