Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov