Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.