Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

13.12.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2021

V prvem eseju Zgodba in esej avtor Milan Dekleva pojasnjuje svoje razumevanje teh zvrsti. Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla. Okusiti hoče veter daljave, pri tem pa jo v občutljive podplate grize grušč zanemarjene pešpoti. Včasih jadra v vesoljski ladji ali na krilih fantazije. Njena zadnja beseda je smrt, zgodba zato ni nič drugega kakor umetnost odlaganja, prelaganja in preigravanja konca. In esej? Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo. Nikamor mu ni treba priti, saj je v svoji najgloblji danosti vendar že tukaj. Kot filozof resnice vrta v globino metafizične substance. Od vrtanja postane nemiren, zato gloda vse hitreje. Ker ne prispe nikamor, se ga poloti bes. Ni hujšega, kot je esej, poln besa, pripomni pisec. Ker tega stanja ne vzdrži več, si esej pač izmisli odgovore. »Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

In kako sta se literarizirani razlaga in primerjava uresničili v knjigi Milana Dekleve? Avtor je hkrati filozof in umetnik. Vedno znova izhaja iz eksistencialij, s katerimi so eksistencialisti, tako Sartre kot filozof mišljenja Heidegger in filozof eksistence Jaspers, opisovali položaj in občutenje eksistence. Dekleva oživlja termine iz filozofske tradicije, ki so jih ti filozofi modificirali po svoje in jih povezovali z individualnim in subjektivnim obstojem – od biti in bivanja do bistva. Dekleva je velik poznavalec filozofije: reference vpleta v svoje premišljevanje in se sklicuje zdaj na Budo in filozofa življenja Nietzscheja, zdaj na logičnega atomista Russlla ali sodobnega filozofa Brucknerja. Zavezan je Voltairjevi ironiji, dotaknila se ga je tudi misel Hannah Arendt. Seveda pa filozofeme, in to je poglavitno, tudi dopolnjuje in nadgrajuje. Naniza veliko izvirnih filozofskih domislic, toda oživljanje in čaščenje metafizike načrtno obrne v umetniškost in zavezanost literarnemu snovanju. Filozofski izrazi postanejo metafore, filozofski eseji poetična proza, v katero se naseli kar nekaj stavkov, ki spominjajo na verze, vendar z vsem tem miselno bogastvo Milana Dekleve še zdaleč ni izčrpano. V nekaterih zgodbah je podan dialoški odnos med dvojico, na primer žensko in moškim, materjo in hčerko, profesorjem in študentko. Odnos ni idiličen, ljubezen ima čedalje več razpok, profesor ne išče znanja, pač pa je kratko malo hudoben. Ženska moškega ne ceni, pozna ga do obisti, do njega je podcenjevalna, a vendar po svoje navezana nanj, čeprav zveza očitno ni tisto, kar bi si želela. Dokončen odhod se zgodi v poslednjem izdihu.

Deklevove zgodbe imajo tudi nadrealistične prvine, slej ko prej se marsikaj razpljusne, še smrt je čudno absurdna. Avtor je umetnik z izjemno ustvarjalno močjo. Zgodbe, nekatere od njih pravzaprav kratke pripovedi, kot bi jih poimenovala Alojzija Zupan Sosič, so koncizne, jezikovno prefinjene, subtilne ter razprte v čudeže in skrivnosti, a nikakor ne gre prezreti, da je umetnik iznenada tudi ves zemeljski. Razen zasidranosti v filozofiji je še izvedenec v eksaktnih znanostih. Sklicuje se na nova spoznanja in premišljuje, kako se uveljavljajo v svetovnem dogajanju. Pomisli tudi na to, da njegov pogled na svet pravzaprav postaja digitalen.

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je. V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu. Če poenostavim in v duhu eseja to smem storiti: pri digitalnem pogledu na svet izgubim njegovo nesnovno, metafizično sestavino.«

Priznava, da postaja brskajoča eksistenca, z drugo besedo kokoš. Svet se pred njegovimi očmi spreminja v velik kup gnoja, na katerem se sam gospodovalno petelini.

»Digitalna orodja predme ne postavljajo izmišljenega, irealnega sveta, ampak praznijo resnični svet. Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.

 Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

Milan Dekleva je umetnik, filozof, razumnik in erudit, ki ne mara črno-belih slik. Življenje je zanj vživljanje in vdihavanje sveta. Na vprašanje, ali je vanj smiselno rojevati otroke, protagonistka v knjigi odgovori, da otroka ne bo spravila na sramotni svet in v brezupno mizerijo, temveč ga bo rodila in otrok bo upanje, da mizerija ni brezupna. Na tem svetu ljudje kritizirajo liberalno ekonomijo in govorijo o brezdušnosti kapitalizma. Pisatelj denar primerja z virusom: tudi virusi so stvari, dokler ne najdejo gostitelja, tako rekoč telesa z dušo, ki jih aktivira. Podobno kot se virus polasti človeka, se nanj spravi tudi denar, oboje pa ga lahko pahne v samoto. Čas je zaznamovan z epidemijo, begunci, milenijci, prekarnim delom in protestnimi shodi, toda včasih se je treba kot Mali princ predati sončnim zahodom ali prisluhniti lepo zveneči glasbi. In treba je napisati pesem, tako čudovito, kakršne so Deklevove, pesem kot neke vrste sferično ogledalo, ki pred pesnika, kot pravi avtor, postavi celoto sveta, sicer negotovo in nepredvidljivo, vendar kot možnost poustvarjanja in neizmernosti.

Filozof, pesnik in prevajalec Primož Repar je na zavihku knjige zapisal, da Eseji in zgodbe Milana Dekleve niso le jezikovna poslastica, temveč jih odlikuje tudi bivanjska zavezanost, ki se ne boji svoje posvečenosti življenju in čudenju ter vselej izreka resnico biti in niča presenetljivo sveže, odprto in s kretnjo nepričakovane pripovedi.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov