Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov