Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov