Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Drama SNG Maribor Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina Premiera 11. maj 2018, Stara dvorana Po prevodu Boruta Trekmana Režija Eduard Miler Dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Avtor videa in oblikovalec svetlobe Atej Tutta Kostumografinja Jelena Proković Koreograf Sergiu Moga Igrajo Petja Labović, Ana Urbanc, Davor Herga, Timon Šturbej, Nika Rozman, Kristijan Ostanek, Gorazd Žilavec, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Žan Koprivnik, Matija Stipanič Ljubezen Kazimirja in Karoline se zamaje v trenutku, ko Kazimir izgubi delo taksista. S tem trenutkom se je v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor sinoči tudi začela premierno uprizorjena gledališka predstava Kazimir in Karolina. V režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske je nastala po besedilu avstrijsko-madžarskega avtorja Edmunda Josefa von Horvátha, znanega tudi z imenom Ödön von Horváth. Predstavo Kazimir in Karolina si je ogledala Simona Kopinšek. Foto Damjan Švarc https://www.sng-mb.si/predstave-drama/kazimir-in-karolina/
Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/
Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič. Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje. Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
Sinoči se je začel peti Drama festival s predstavo Grobnica za Borisa Davidovića novosadskega gledališča na velikem odru, v Mali drami pa je bila premiera in krstna uprizoritev. Gledali smo dramo Deklica s strunami Marjana Néčaka in Maje Hrgović. Predstava je nastala v koprodukciji z Moving Music Theatre iz Bitole in je na repertoarju prihodnje sezone v Mali drami. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. »Skladatelj Marjan Nečak, sicer zaposlen v Narodnem gledališču v Bitoli, podpisuje tudi avtorstvo glasbe in scenografijo, med tem ko je verze napisala Ana Bunteska, celoto pa prevedla Darja Dominkuš in bila tudi dramaturginja predstave. Deklica s strunami je drama, ki s prvo besedo, ki jo slišimo z odra, brez okolišenja postavi pred gledalca osnovno temo: problem, ki je sodoben in žgoč, nikakor pa ne nov ali nepoznan: tujstvo in iskanje boljšega življenja daleč od doma. Za deklico, nadarjeno violinistko, je bil dom prostor pomanjkanja in egoističnega očeta, cilj potovanja z vlakom pa je zahodna Evropa, prepredena z železniškimi tiri, vendar tudi z mejami, ksenofobijo, birokratskimi omejitvami, poniževanji. Na temnem odru gledamo ves čas predstave Barbaro Cerar, nesrečno večno popotnico, ki se bori, morda bolj kot s sedanjo eksistenčno stisko, s preteklostjo, v kateri ima osrednjo vlogo oče - Uroš Fürst. Njeno ahasferstvo podčrtuje video posnetek z železniških postaj in ulic evropskih mest, kjer deklica s strunami igra mimoidočim in tako tudi ostari. Gledamo torej življenje violinistke, ki je preplet sedanjosti in preteklosti, doma in tujine ter različnih jezikov, osmišlja pa ga predvsem glasba. In ta v veliki meri napolnjuje tudi predstavo. Uglasbeno poezijo Ane Bunteske interpretirata protagonista, tako, da lahko Deklico s strunami opredelimo kot dramsko predstavo z vložki različnih sodobnih glasbenih zvrsti.«
Kolektiv Nova pošta: Male kraje Produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska, Ljubljana Premiera: 24.5.2018 V okviru projekta Nova pošta, ki ga soustvarjata Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, Ljubljana, sokot zadnjo etapo uprizorili predstavo z naslovom Male kraje. V duhu eksperimenta so se gledalci z igralskim kolektivom srečali v študijski sobi Stare pošte. Med gledalci je bila tudi Petra Tanko.
Giuseppe Verdi: Macbeth Premiera: 17.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana 1. ponovitev: 18.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana Ocena iz oddaje Glasbeni utrip Na odru ljubljanske opere so prejšnji četrtek uprizorili Verdijevega »Macbetha« – četrto, zadnjo premiero v letošnji sezoni. Po besedah režiserja Jerneja Lorencija sta Shakespearjeva tragedija in Verdijeva glasba podobni »vlaku smrti«, saj »kot družba preveč zlahka nasedemo floskulam in populizmom, v nas je še preveč škodoželjnih in maščevalnih nagonov«. Komentar po četrtkovi premieri in petkovi ponovitveni predstavi je pripravil Dejan Juravić. Slika: SNG opera in balet Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Neveljaven email naslov