Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


04.04.2022

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


01.04.2022

Srce v temi

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec


01.04.2022

Sanja Nešković Peršin: Skrito

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane


28.03.2022

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


Stran 39 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov