Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov