Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tone Peršak: Avtoštop

10.01.2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih

Maribor : Litera, 2021

Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.

Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.

Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.

Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tone Peršak: Avtoštop

10.01.2022

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih

Maribor : Litera, 2021

Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.

Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.

Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.

Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


Stran 37 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov