Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Matjaž Romih
Maribor : Litera, 2021
Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.
Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.
Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.
Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Matjaž Romih
Maribor : Litera, 2021
Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.
Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.
Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.
Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov