Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll

Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021

Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.

Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.

Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.

Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«

Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.

Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.

Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.