Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov