Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.