Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


07.08.2020

Skrito življenje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.08.2020

Blaž Lukan: Turški lok

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


27.07.2020

Denise Levertov: Novi in izbrani eseji

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ivan Lotrič


27.07.2020

Ana Schnabl: Mojstrovina

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


27.07.2020

Ervin Fritz: Savinjčanke

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere:Bernard Stramič.


20.07.2020

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


13.07.2020

Andrei Makine: Otočje drugačnega življenja

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


13.07.2020

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.


13.07.2020

Marko Radmilovič: Kolesar

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


Stran 69 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov