Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

14.01.2022

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Z glavnim igralcem Hilmirjem Snaerom Gudnasonom se je pogovarjala Tina Poglajen.

Scenarij, pod katerim sta podpisana Sjon, in Valdimar Johansson, sicer režiser filma, se vam je moral od trenutka, ko ste ga začeli brati, zdeti nekaj posebnega. Gre za zelo samosvojo, zelo izvirno zgodbo, ki pa vseeno na zelo subtilen način obravnava družinsko tragedijo, zelo naravno izhaja iz mitologije ali ljudskih pripovedk, in se umešča v islandsko podeželsko krajino, ki tako pogosto nastopa v islandskih filmih. Kaj je bilo tisto, kar vas je k projektu najprej pritegnilo?

Gre za prvenec, in na prvencih zelo rad delam. Režiserjem je zelo mar, saj gre za prvi velik projekt. V izziv mi je bilo posneti film s skopimi dialogi. Kot da bi obstajal še en scenarij z mislimi likov, ti pa jih moraš s telesom posredovati občinstvu. Zgodba sama pa me je očarala. Deluje na več ravneh in je kot pesem, ki jo vsak lahko prebere po svoje. Močan je tudi okoljski vidik, narava in živali so kot četrti igralec v filmu. Zaljubil sem se vanjo.

Čeprav izraza »islandski magični realizem« ne slišimo prav pogosto, je film Jagnje odličen primer prav tega. V filmu se dogajajo nenavadne stvari, kot ste rekli, so živali in narava izjemno pomembne, igrajo veliko bolj aktivno vlogo in se veliko bolj zavedajo, kaj se dogaja, kot jim običajno pripisujemo, osrednji zaplet z napol bajeslovnim bitjem, ki ga z Noomi Rapace najdete v ovčjem hlevu, pa je fantastičen. Vse te stvari zakonca, ki ju igrata, zelo mirno sprejmeta: za kakšno raven resničnosti gre v filmu?

Zgodba je podobna ljudski pripovedki. Na Islandiji imamo veliko nenavadnih ljudskih pripovedk, ta pa ni ena izmed njih, ta je izmišljena posebej za film. Deluje kot dogodivščina: zelo čudne stvari se zgodijo, ljudje pa jih kar sprejmejo. Tudi režiser je zelo jasno povedal, da hoče, da naju, ki igrava zakonca, dejstvo, da se v hlevu rodi nenavadno bitje, sploh ne preseneti. Tisti, ki se o tem sprašujejo, bi morali biti gledalci in gledalke. Njihov pogled pooseblja brat, ki prinese zunanji pogled. Zanj je vse skupaj zelo čudno. Morda bi situacijo lahko primerjal s staršema, ki posvojita otroka drugačne barve kože. Njima se ne zdi nič čudnega. Lahko pa se zgodi, da imata okrog sebe ljudi s predsodki, ki mislijo drugače. Gre tudi za zgodbo o tem, kako imamo ljudje – tudi onadva – naravo za samoumevno, vključno s tem, da od nje jemljemo. Potem narava udari nazaj.

Kot sva že omenila, so živali zelo pomembni nastopajoči v filmu, so v osrednji vlogi, ne le na obrobju, ali del kulise, kot običajno. Že uvodoma z Noomi Rapace pomagata ovcam pri kotitvi, vlečeta jagnjeta iz porodnega kanala, na vsakem koraku vam sledi borderski ovčar, v hiši se vam okrog nog smuka mačka … kako je bilo vse to videti na snemanju, kakšno je bilo delo z živalmi?

Glede ovc – pomagala sva pri kotitvi petih ali šestih jagnjet, to sva morala početi znova in znova, saj je bilo prizor treba posneti z različnih zornih kotov. Ko se je neko jagnje skotilo, smo si vzeli odmor, potem pa so nas poklicali: še eno prihaja! In spet smo šli v hlev. Tako, da smo to na snemanju res počeli. Ni bilo preprosto delati z živalmi. S psom, ki sicer ni moj, sem preživel pet dni pred snemanjem, ga imel s sabo, kamorkoli sem šel, bil je pri meni, ko sem spal, pa tudi sicer. Na snemanju pa sta bili zraven tudi lastnica in trenerka. Ona je bila vedno zraven, ko sem v filmu šel na sprehod s psom. Kar naprej je kričala na psa: Sedi! Tja! Pojdi! Seženi ovce! Zvok so seveda izrezali, zato deluje, kot da moj lik nima nobene težave s psom, pa ni bilo tako. Veliko ljudi je bilo zraven. Ko ženem ovce v hribe, je bilo zraven 30, 40 ljudi, ki so kričali, pa vozila, da so ovce obdržala na pravi poti. V filmu je videti, da samo en človek zlahka žene vse te ovce. Ni bilo tako.

Je bilo to za vas kot igralca nekaj novega ali ste to že počeli?

Že prej sem delal na kmetijah in gnal ovce. Za mojo generacijo – star sem 53 let – je bilo na Islandiji zelo običajno, da so nas starši okrog 10. leta poslali na podeželje, da smo spoznali kmečko življenje, vstajali ob osmih zjutraj in se naučili delati. Od 12. do 16. leta sem tako vsako poletje preživel na kmetiji. Pri trinajstih sem že vozil traktor. Za Islandce tako kmečko življenje in narava nista nič nenavadnega.

To vidimo tudi v zelo uspešnih islandskih filmih zadnjih let, v katerih so narava in živali praviloma v ospredju. Gre torej za avtentično upodobitev življenja, ne le za to, da so takšni filmi uspešnejši?

Morda gre delno za oboje. Kot sem rekel, zelo smo povezani z naravo. Ljudje, ki živijo v mestih, pridejo na podeželje, ko ženejo ovce s hribov v dolino, preživijo dan s kmeti. Večinoma vsak od nas pozna vsaj enega kmeta. Delno je torej to, da smo povezani z naravo. Po drugi strani pa te zgodbe morda pripovedujemo ravno zato, ker bi radi ušli mestnemu življenju, morda mislimo, da so te zgodbe bolj zanimive, ne vem.

Noomi Rapace je Švedinja. Kako je potekalo snemanje z njo, tudi sicer govori islandsko? Ali sta si jezika toliko podobna, da zato ni bilo težav?

O njej le malo ljudi ve, da je odrasla na Islandiji. Ne spominjam se, od kod je njen oče, a prišel je na Islandijo in se poročil z njeno materjo, ki je Islandka. Pri nas so živeli do njenega desetega ali enajstega leta, nato pa so se preselili na Švedsko. Zdaj je bolj Švedinja kot Islandka, a njene korenine so na Islandiji. Zelo dobro govori islandsko. Jezika si sicer nista podobna. Nekatere besede so morda podobne. Islandci smo prišli z Norveške, zato naš jezik izvira iz staronorveščine. Tam je ne govorijo več, razen v nekaterih delih, kjer govorijo zelo podobno, kot mi. Švedščina pa se je razvijala v drugo smer. Ko govorijo, bolj pojejo, med seboj se ne razumemo, razen če se učimo tujega jezika. Jaz Švede razumem, ker sem se učil švedsko, oni pa nas težko razumejo. Najbrž sploh ne.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

14.01.2022

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Z glavnim igralcem Hilmirjem Snaerom Gudnasonom se je pogovarjala Tina Poglajen.

Scenarij, pod katerim sta podpisana Sjon, in Valdimar Johansson, sicer režiser filma, se vam je moral od trenutka, ko ste ga začeli brati, zdeti nekaj posebnega. Gre za zelo samosvojo, zelo izvirno zgodbo, ki pa vseeno na zelo subtilen način obravnava družinsko tragedijo, zelo naravno izhaja iz mitologije ali ljudskih pripovedk, in se umešča v islandsko podeželsko krajino, ki tako pogosto nastopa v islandskih filmih. Kaj je bilo tisto, kar vas je k projektu najprej pritegnilo?

Gre za prvenec, in na prvencih zelo rad delam. Režiserjem je zelo mar, saj gre za prvi velik projekt. V izziv mi je bilo posneti film s skopimi dialogi. Kot da bi obstajal še en scenarij z mislimi likov, ti pa jih moraš s telesom posredovati občinstvu. Zgodba sama pa me je očarala. Deluje na več ravneh in je kot pesem, ki jo vsak lahko prebere po svoje. Močan je tudi okoljski vidik, narava in živali so kot četrti igralec v filmu. Zaljubil sem se vanjo.

Čeprav izraza »islandski magični realizem« ne slišimo prav pogosto, je film Jagnje odličen primer prav tega. V filmu se dogajajo nenavadne stvari, kot ste rekli, so živali in narava izjemno pomembne, igrajo veliko bolj aktivno vlogo in se veliko bolj zavedajo, kaj se dogaja, kot jim običajno pripisujemo, osrednji zaplet z napol bajeslovnim bitjem, ki ga z Noomi Rapace najdete v ovčjem hlevu, pa je fantastičen. Vse te stvari zakonca, ki ju igrata, zelo mirno sprejmeta: za kakšno raven resničnosti gre v filmu?

Zgodba je podobna ljudski pripovedki. Na Islandiji imamo veliko nenavadnih ljudskih pripovedk, ta pa ni ena izmed njih, ta je izmišljena posebej za film. Deluje kot dogodivščina: zelo čudne stvari se zgodijo, ljudje pa jih kar sprejmejo. Tudi režiser je zelo jasno povedal, da hoče, da naju, ki igrava zakonca, dejstvo, da se v hlevu rodi nenavadno bitje, sploh ne preseneti. Tisti, ki se o tem sprašujejo, bi morali biti gledalci in gledalke. Njihov pogled pooseblja brat, ki prinese zunanji pogled. Zanj je vse skupaj zelo čudno. Morda bi situacijo lahko primerjal s staršema, ki posvojita otroka drugačne barve kože. Njima se ne zdi nič čudnega. Lahko pa se zgodi, da imata okrog sebe ljudi s predsodki, ki mislijo drugače. Gre tudi za zgodbo o tem, kako imamo ljudje – tudi onadva – naravo za samoumevno, vključno s tem, da od nje jemljemo. Potem narava udari nazaj.

Kot sva že omenila, so živali zelo pomembni nastopajoči v filmu, so v osrednji vlogi, ne le na obrobju, ali del kulise, kot običajno. Že uvodoma z Noomi Rapace pomagata ovcam pri kotitvi, vlečeta jagnjeta iz porodnega kanala, na vsakem koraku vam sledi borderski ovčar, v hiši se vam okrog nog smuka mačka … kako je bilo vse to videti na snemanju, kakšno je bilo delo z živalmi?

Glede ovc – pomagala sva pri kotitvi petih ali šestih jagnjet, to sva morala početi znova in znova, saj je bilo prizor treba posneti z različnih zornih kotov. Ko se je neko jagnje skotilo, smo si vzeli odmor, potem pa so nas poklicali: še eno prihaja! In spet smo šli v hlev. Tako, da smo to na snemanju res počeli. Ni bilo preprosto delati z živalmi. S psom, ki sicer ni moj, sem preživel pet dni pred snemanjem, ga imel s sabo, kamorkoli sem šel, bil je pri meni, ko sem spal, pa tudi sicer. Na snemanju pa sta bili zraven tudi lastnica in trenerka. Ona je bila vedno zraven, ko sem v filmu šel na sprehod s psom. Kar naprej je kričala na psa: Sedi! Tja! Pojdi! Seženi ovce! Zvok so seveda izrezali, zato deluje, kot da moj lik nima nobene težave s psom, pa ni bilo tako. Veliko ljudi je bilo zraven. Ko ženem ovce v hribe, je bilo zraven 30, 40 ljudi, ki so kričali, pa vozila, da so ovce obdržala na pravi poti. V filmu je videti, da samo en človek zlahka žene vse te ovce. Ni bilo tako.

Je bilo to za vas kot igralca nekaj novega ali ste to že počeli?

Že prej sem delal na kmetijah in gnal ovce. Za mojo generacijo – star sem 53 let – je bilo na Islandiji zelo običajno, da so nas starši okrog 10. leta poslali na podeželje, da smo spoznali kmečko življenje, vstajali ob osmih zjutraj in se naučili delati. Od 12. do 16. leta sem tako vsako poletje preživel na kmetiji. Pri trinajstih sem že vozil traktor. Za Islandce tako kmečko življenje in narava nista nič nenavadnega.

To vidimo tudi v zelo uspešnih islandskih filmih zadnjih let, v katerih so narava in živali praviloma v ospredju. Gre torej za avtentično upodobitev življenja, ne le za to, da so takšni filmi uspešnejši?

Morda gre delno za oboje. Kot sem rekel, zelo smo povezani z naravo. Ljudje, ki živijo v mestih, pridejo na podeželje, ko ženejo ovce s hribov v dolino, preživijo dan s kmeti. Večinoma vsak od nas pozna vsaj enega kmeta. Delno je torej to, da smo povezani z naravo. Po drugi strani pa te zgodbe morda pripovedujemo ravno zato, ker bi radi ušli mestnemu življenju, morda mislimo, da so te zgodbe bolj zanimive, ne vem.

Noomi Rapace je Švedinja. Kako je potekalo snemanje z njo, tudi sicer govori islandsko? Ali sta si jezika toliko podobna, da zato ni bilo težav?

O njej le malo ljudi ve, da je odrasla na Islandiji. Ne spominjam se, od kod je njen oče, a prišel je na Islandijo in se poročil z njeno materjo, ki je Islandka. Pri nas so živeli do njenega desetega ali enajstega leta, nato pa so se preselili na Švedsko. Zdaj je bolj Švedinja kot Islandka, a njene korenine so na Islandiji. Zelo dobro govori islandsko. Jezika si sicer nista podobna. Nekatere besede so morda podobne. Islandci smo prišli z Norveške, zato naš jezik izvira iz staronorveščine. Tam je ne govorijo več, razen v nekaterih delih, kjer govorijo zelo podobno, kot mi. Švedščina pa se je razvijala v drugo smer. Ko govorijo, bolj pojejo, med seboj se ne razumemo, razen če se učimo tujega jezika. Jaz Švede razumem, ker sem se učil švedsko, oni pa nas težko razumejo. Najbrž sploh ne.


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


Stran 37 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov