Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled.

Na kinospored je ta teden prišel islandski magičnorealistični film Jagnje, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Z glavnim igralcem Hilmirjem Snaerom Gudnasonom se je pogovarjala Tina Poglajen.

Scenarij, pod katerim sta podpisana Sjon, in Valdimar Johansson, sicer režiser filma, se vam je moral od trenutka, ko ste ga začeli brati, zdeti nekaj posebnega. Gre za zelo samosvojo, zelo izvirno zgodbo, ki pa vseeno na zelo subtilen način obravnava družinsko tragedijo, zelo naravno izhaja iz mitologije ali ljudskih pripovedk, in se umešča v islandsko podeželsko krajino, ki tako pogosto nastopa v islandskih filmih. Kaj je bilo tisto, kar vas je k projektu najprej pritegnilo?

Gre za prvenec, in na prvencih zelo rad delam. Režiserjem je zelo mar, saj gre za prvi velik projekt. V izziv mi je bilo posneti film s skopimi dialogi. Kot da bi obstajal še en scenarij z mislimi likov, ti pa jih moraš s telesom posredovati občinstvu. Zgodba sama pa me je očarala. Deluje na več ravneh in je kot pesem, ki jo vsak lahko prebere po svoje. Močan je tudi okoljski vidik, narava in živali so kot četrti igralec v filmu. Zaljubil sem se vanjo.

Čeprav izraza »islandski magični realizem« ne slišimo prav pogosto, je film Jagnje odličen primer prav tega. V filmu se dogajajo nenavadne stvari, kot ste rekli, so živali in narava izjemno pomembne, igrajo veliko bolj aktivno vlogo in se veliko bolj zavedajo, kaj se dogaja, kot jim običajno pripisujemo, osrednji zaplet z napol bajeslovnim bitjem, ki ga z Noomi Rapace najdete v ovčjem hlevu, pa je fantastičen. Vse te stvari zakonca, ki ju igrata, zelo mirno sprejmeta: za kakšno raven resničnosti gre v filmu?

Zgodba je podobna ljudski pripovedki. Na Islandiji imamo veliko nenavadnih ljudskih pripovedk, ta pa ni ena izmed njih, ta je izmišljena posebej za film. Deluje kot dogodivščina: zelo čudne stvari se zgodijo, ljudje pa jih kar sprejmejo. Tudi režiser je zelo jasno povedal, da hoče, da naju, ki igrava zakonca, dejstvo, da se v hlevu rodi nenavadno bitje, sploh ne preseneti. Tisti, ki se o tem sprašujejo, bi morali biti gledalci in gledalke. Njihov pogled pooseblja brat, ki prinese zunanji pogled. Zanj je vse skupaj zelo čudno. Morda bi situacijo lahko primerjal s staršema, ki posvojita otroka drugačne barve kože. Njima se ne zdi nič čudnega. Lahko pa se zgodi, da imata okrog sebe ljudi s predsodki, ki mislijo drugače. Gre tudi za zgodbo o tem, kako imamo ljudje – tudi onadva – naravo za samoumevno, vključno s tem, da od nje jemljemo. Potem narava udari nazaj.

Kot sva že omenila, so živali zelo pomembni nastopajoči v filmu, so v osrednji vlogi, ne le na obrobju, ali del kulise, kot običajno. Že uvodoma z Noomi Rapace pomagata ovcam pri kotitvi, vlečeta jagnjeta iz porodnega kanala, na vsakem koraku vam sledi borderski ovčar, v hiši se vam okrog nog smuka mačka … kako je bilo vse to videti na snemanju, kakšno je bilo delo z živalmi?

Glede ovc – pomagala sva pri kotitvi petih ali šestih jagnjet, to sva morala početi znova in znova, saj je bilo prizor treba posneti z različnih zornih kotov. Ko se je neko jagnje skotilo, smo si vzeli odmor, potem pa so nas poklicali: še eno prihaja! In spet smo šli v hlev. Tako, da smo to na snemanju res počeli. Ni bilo preprosto delati z živalmi. S psom, ki sicer ni moj, sem preživel pet dni pred snemanjem, ga imel s sabo, kamorkoli sem šel, bil je pri meni, ko sem spal, pa tudi sicer. Na snemanju pa sta bili zraven tudi lastnica in trenerka. Ona je bila vedno zraven, ko sem v filmu šel na sprehod s psom. Kar naprej je kričala na psa: Sedi! Tja! Pojdi! Seženi ovce! Zvok so seveda izrezali, zato deluje, kot da moj lik nima nobene težave s psom, pa ni bilo tako. Veliko ljudi je bilo zraven. Ko ženem ovce v hribe, je bilo zraven 30, 40 ljudi, ki so kričali, pa vozila, da so ovce obdržala na pravi poti. V filmu je videti, da samo en človek zlahka žene vse te ovce. Ni bilo tako.

Je bilo to za vas kot igralca nekaj novega ali ste to že počeli?

Že prej sem delal na kmetijah in gnal ovce. Za mojo generacijo – star sem 53 let – je bilo na Islandiji zelo običajno, da so nas starši okrog 10. leta poslali na podeželje, da smo spoznali kmečko življenje, vstajali ob osmih zjutraj in se naučili delati. Od 12. do 16. leta sem tako vsako poletje preživel na kmetiji. Pri trinajstih sem že vozil traktor. Za Islandce tako kmečko življenje in narava nista nič nenavadnega.

To vidimo tudi v zelo uspešnih islandskih filmih zadnjih let, v katerih so narava in živali praviloma v ospredju. Gre torej za avtentično upodobitev življenja, ne le za to, da so takšni filmi uspešnejši?

Morda gre delno za oboje. Kot sem rekel, zelo smo povezani z naravo. Ljudje, ki živijo v mestih, pridejo na podeželje, ko ženejo ovce s hribov v dolino, preživijo dan s kmeti. Večinoma vsak od nas pozna vsaj enega kmeta. Delno je torej to, da smo povezani z naravo. Po drugi strani pa te zgodbe morda pripovedujemo ravno zato, ker bi radi ušli mestnemu življenju, morda mislimo, da so te zgodbe bolj zanimive, ne vem.

Noomi Rapace je Švedinja. Kako je potekalo snemanje z njo, tudi sicer govori islandsko? Ali sta si jezika toliko podobna, da zato ni bilo težav?

O njej le malo ljudi ve, da je odrasla na Islandiji. Ne spominjam se, od kod je njen oče, a prišel je na Islandijo in se poročil z njeno materjo, ki je Islandka. Pri nas so živeli do njenega desetega ali enajstega leta, nato pa so se preselili na Švedsko. Zdaj je bolj Švedinja kot Islandka, a njene korenine so na Islandiji. Zelo dobro govori islandsko. Jezika si sicer nista podobna. Nekatere besede so morda podobne. Islandci smo prišli z Norveške, zato naš jezik izvira iz staronorveščine. Tam je ne govorijo več, razen v nekaterih delih, kjer govorijo zelo podobno, kot mi. Švedščina pa se je razvijala v drugo smer. Ko govorijo, bolj pojejo, med seboj se ne razumemo, razen če se učimo tujega jezika. Jaz Švede razumem, ker sem se učil švedsko, oni pa nas težko razumejo. Najbrž sploh ne.