Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov