Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov