Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov