Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov