Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov