Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

24.01.2022

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan

Novo mesto : Goga, 2021

Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.

Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.

Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.

Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.

Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

24.01.2022

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan

Novo mesto : Goga, 2021

Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.

Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.

Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.

Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.

Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 36 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov