Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov