Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov