Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Titan

04.02.2022


Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.

Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …

Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.

Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.

Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.

Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.

Julia Ducournau, chapeau!


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Titan

04.02.2022


Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.

Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …

Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.

Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.

Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.

Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.

Julia Ducournau, chapeau!


25.04.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Vihar v glavi

Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 101 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov