Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov