Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov