Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov