Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov