Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov