Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo
Padec Lune je klasičen izdelek režiserja Ronalda Emmericha: svetu grozi uničenje, raznovrstni ljudje z vseh ravni družbe pa morajo stopiti skupaj, da ga lahko rešijo. Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.
Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.
V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številčnejših krizah, od vojn do pandemije in klimatskih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični leitmotiv – poslušanje teoretikov zarote.
Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov