Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov