Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov