Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov