Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov