Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov