Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov