Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Ljubljanski baletniki navdušili domače občinstvo v sveži različici baleta Romeo in Julija koreografa Renata Zanelle
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Tragična zgodba o nedolžni in iskreni ljubezni mladega para, ki zaradi družbene ureditve, časti in ponosa pristane v objemu smrti je zgodba, ki jo zelo dobro poznamo. Balet Romeo in Julija je že leta del rednega programa vseh večjih baletnih hiš po svetu, partitura Prokofjeva pa predstavlja ustvarjalni izziv številnim koreografom. Renato Zanella se omenjenega baleta ne loteva prvič, saj ga je koreografiral že za baletna ansambla Grške in Romunske narodne opere. Kot pravi ...
je to delo zame kot kompozicijia. Svojo prvo različico koreografije sem ustvaril za grški baletni ansambel in je šlo za krajšo koreografijo, za manjšo zasedbo. Nato sem se z drugo različico predstavil še v Bukarešti. Ta pa je končna različica, ki sem jo z veseljem ustvaril, saj imam tokrat takšno sceno in kostumografijo, kot sem si ju vedno želel in kar je najpomembneje, plesalce. V Ljubljani sem dosegel tisto točko svojega umetniškega razvoja, na kateri lahko s plesalci realiziram vse vloge, ki sem si jih želel.
Z baletom Romeo in Julija se je Zanella najprej srečal kot plesalec pri Stuttgartskem baletu in pozneje na Dunaju in tako koreografijo Johna Cranka (Cranko), eno najbolj popularnih koreografij tega baleta, dobro pozna. Po dveh desetletjih izvajanja in dveh samostojnih koreografskih različicah je torej, kot pravi sam, prav z ljubljanskimi plesalci dokončno dozorela in na primeren način zaživela njegova vizija znamenite ljubezenske zgodbe. To ima v Veroni rojen umetnik tako rekoč v krvi. Vsem zelo dobro poznano zgodbo je želel s skrbno premišljenimi poudarki občinstvu ponuditi na svoj, izrazito pripovedni način. Prav tako je želel poudariti njeno aktualnost, saj so rivalstvo, zloraba moči in odrekanje svobodne izbire v ljubezni še danes močno prisotni. Vlogo Julije vidi zelo sodobno, kot pravi...
Ona je zame dekle današnjega časa, ki je neustrašno. Vse česar se mora dejansko bati je konservativen odnos njene družine.
Zanella Julijo primerja z metuljem, ki jih tudi sam občuduje in zbira. Njeno zgodbo pripoveduje, kot bi opisoval življenje enodnevnega metulja. V tem dnevu Julija iz otroka odraste v žensko, spozna ljubezen, spozna smrt in umre zaradi ljubezni. Ko Romeo spije strup se Julija zbudi iz navidezne smrti. Ta prizor je eden najmočnejših v predstavi in dramaturško izvrstno izpeljan. Julijino tolčenje po notranjosti prozorne krste v trenutku, ko zagleda svojo ljubezen in živalski krik iz njenega grla, ko spozna kaj je storil, oropana zvoka, presuneta s svojo tišino in glasno zarežeta v srce gledalca, ki nemo spremlja tragično usodo mlade, iskrene ljubezni. Ko se Juliji življenje vrača, življenje Romea odhaja. S to interpretacijo trenutka smrti mladih ljubimcev je koreograf ustvaril zelo čustven trenutek v odnosu med dvema človekoma, trenutek popolne svobode pred smrtjo. Julija umre na lep način, saj spije strup. Umre svobodna, kar je po besedah Renata Zanelle močnejše od ponavljanja tradicionalne zgodbe, ki se je turisti spominjajo na veronskih ulicah. V vlogi Julije je prvič v svoji karieri nastopila priznana baletna solistka Nina Noč, ki o svoji vlogi pravi ...
... Zame je Julija močna in odločna ženska, ki ve kaj želi in tako jo želim tudi prikazati. Ona ve, da ljubi Romea in ve, da zanjo na tem svetu drug moški ne obstaja in ona bo zanj umrla.
Nina je vlogo tehnično odlično izvedla, naravnost blestela pa je v interpretaciji čustvenih stanj mlade Julije, ki v kratkem času iz brezskrbne, naivne deklice dozori v odločno žensko in ljubi tako silovito, da za svojo ljubezen umre. Na videz nežna in krhka Nina je z izvrstno igro prikazala odločnost, moč in na koncu obup Julijinega mladega, iskrenega srca. Prav v obupu in žalosti je v vlogi Romea blestel tudi Kenta Yamamoto, ki je bil sicer v nežnih, ljubezenskih prizorih nekoliko manj prepričljiv. Naslovna zgodba mladih ljubimcev pa ni edina, ki jo je koreograf Zanella želel izpostaviti. Kot pove sam ...
Gre za zgodbo žensk v svetu, ki mu vladajo moški. Nisem želel povedati zgolj zgodbo Julije, ki jo tako vsi poznamo. Tu so še zgodbe drugih žensk, ki se mi zdijo zelo pomembne. Kot je zgodba njene mame, gospe Capulet, ki je pravzaprav eneka Julijini, saj je tudi ona morala sprejeti kompromis in je tako neke vrste Julijin odsev. Poročiti se je morala z vplivnim moškim, ljubi pa mladega Tybalta. Ta zgodba je bila v delu Prokofjeva zgolj na krako predstavljena po Tybaltovi smrti, jaz pa sem, po zaslugi dirigenta Kevina Rhodesa, uporabil dele glasbe, ki jih v običajnih različicah ne in tako ustvaril tekočo vzporednico med matero in hčero.
Zanella je tako tudi s pomočjo glasbe iz izvirne štiridejanke ustvaril svojevrstno koreografsko različico priljubljenega baleta Romeo in Julija. Popestrijo jo tudi zelo realistični prizori sabljanja, športa, ki se je koreografu zdel najbolj primeren za ponazoritev tekmovalnosti Capuletov in Montegov. Tudi sicer so bili v predstavi prizori napetosti, rivalstva, boja in smrti najbolj realistični in najbolj doživeto izraženi. Ker je koreograf izpostavil predvsem zgodbe žensk, sta do izraza prišli tudi Georgeta Caprairou kot močna, a razumna gospa Monteg in Tjaša Kmetec kot vplivna, a ranljiva gospa Capulet. Ansambel je zgodbo dobro podprl, koreografsko pa je bila predstava bolj učinkovita v plesnih miniaturah, kot pa v skupinskih koreografijah. Scenografija je predstavi, z izjemo balkonske scene, dobro služila, kostumografija pa ni bila najbolj posrečena. Orkester ljubljanske opere, ki je bil zaradi svoje pozicije na odru vseskozi del scenografije je vodil dirigent Kevin Rhodes.
Balet Romeo in Julija je v svoji novi preobleki navdušil občinstvo ljubljanske opere, ki je ustvarjalce nagradilo z dolgim aplavzom. Obenem pa je poskrbel, da bomo o zgodbi slavnih veronskih ljubimcev in usodi svobodne ljubezni še dolgo razmišljali.
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Ljubljanski baletniki navdušili domače občinstvo v sveži različici baleta Romeo in Julija koreografa Renata Zanelle
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Tragična zgodba o nedolžni in iskreni ljubezni mladega para, ki zaradi družbene ureditve, časti in ponosa pristane v objemu smrti je zgodba, ki jo zelo dobro poznamo. Balet Romeo in Julija je že leta del rednega programa vseh večjih baletnih hiš po svetu, partitura Prokofjeva pa predstavlja ustvarjalni izziv številnim koreografom. Renato Zanella se omenjenega baleta ne loteva prvič, saj ga je koreografiral že za baletna ansambla Grške in Romunske narodne opere. Kot pravi ...
je to delo zame kot kompozicijia. Svojo prvo različico koreografije sem ustvaril za grški baletni ansambel in je šlo za krajšo koreografijo, za manjšo zasedbo. Nato sem se z drugo različico predstavil še v Bukarešti. Ta pa je končna različica, ki sem jo z veseljem ustvaril, saj imam tokrat takšno sceno in kostumografijo, kot sem si ju vedno želel in kar je najpomembneje, plesalce. V Ljubljani sem dosegel tisto točko svojega umetniškega razvoja, na kateri lahko s plesalci realiziram vse vloge, ki sem si jih želel.
Z baletom Romeo in Julija se je Zanella najprej srečal kot plesalec pri Stuttgartskem baletu in pozneje na Dunaju in tako koreografijo Johna Cranka (Cranko), eno najbolj popularnih koreografij tega baleta, dobro pozna. Po dveh desetletjih izvajanja in dveh samostojnih koreografskih različicah je torej, kot pravi sam, prav z ljubljanskimi plesalci dokončno dozorela in na primeren način zaživela njegova vizija znamenite ljubezenske zgodbe. To ima v Veroni rojen umetnik tako rekoč v krvi. Vsem zelo dobro poznano zgodbo je želel s skrbno premišljenimi poudarki občinstvu ponuditi na svoj, izrazito pripovedni način. Prav tako je želel poudariti njeno aktualnost, saj so rivalstvo, zloraba moči in odrekanje svobodne izbire v ljubezni še danes močno prisotni. Vlogo Julije vidi zelo sodobno, kot pravi...
Ona je zame dekle današnjega časa, ki je neustrašno. Vse česar se mora dejansko bati je konservativen odnos njene družine.
Zanella Julijo primerja z metuljem, ki jih tudi sam občuduje in zbira. Njeno zgodbo pripoveduje, kot bi opisoval življenje enodnevnega metulja. V tem dnevu Julija iz otroka odraste v žensko, spozna ljubezen, spozna smrt in umre zaradi ljubezni. Ko Romeo spije strup se Julija zbudi iz navidezne smrti. Ta prizor je eden najmočnejših v predstavi in dramaturško izvrstno izpeljan. Julijino tolčenje po notranjosti prozorne krste v trenutku, ko zagleda svojo ljubezen in živalski krik iz njenega grla, ko spozna kaj je storil, oropana zvoka, presuneta s svojo tišino in glasno zarežeta v srce gledalca, ki nemo spremlja tragično usodo mlade, iskrene ljubezni. Ko se Juliji življenje vrača, življenje Romea odhaja. S to interpretacijo trenutka smrti mladih ljubimcev je koreograf ustvaril zelo čustven trenutek v odnosu med dvema človekoma, trenutek popolne svobode pred smrtjo. Julija umre na lep način, saj spije strup. Umre svobodna, kar je po besedah Renata Zanelle močnejše od ponavljanja tradicionalne zgodbe, ki se je turisti spominjajo na veronskih ulicah. V vlogi Julije je prvič v svoji karieri nastopila priznana baletna solistka Nina Noč, ki o svoji vlogi pravi ...
... Zame je Julija močna in odločna ženska, ki ve kaj želi in tako jo želim tudi prikazati. Ona ve, da ljubi Romea in ve, da zanjo na tem svetu drug moški ne obstaja in ona bo zanj umrla.
Nina je vlogo tehnično odlično izvedla, naravnost blestela pa je v interpretaciji čustvenih stanj mlade Julije, ki v kratkem času iz brezskrbne, naivne deklice dozori v odločno žensko in ljubi tako silovito, da za svojo ljubezen umre. Na videz nežna in krhka Nina je z izvrstno igro prikazala odločnost, moč in na koncu obup Julijinega mladega, iskrenega srca. Prav v obupu in žalosti je v vlogi Romea blestel tudi Kenta Yamamoto, ki je bil sicer v nežnih, ljubezenskih prizorih nekoliko manj prepričljiv. Naslovna zgodba mladih ljubimcev pa ni edina, ki jo je koreograf Zanella želel izpostaviti. Kot pove sam ...
Gre za zgodbo žensk v svetu, ki mu vladajo moški. Nisem želel povedati zgolj zgodbo Julije, ki jo tako vsi poznamo. Tu so še zgodbe drugih žensk, ki se mi zdijo zelo pomembne. Kot je zgodba njene mame, gospe Capulet, ki je pravzaprav eneka Julijini, saj je tudi ona morala sprejeti kompromis in je tako neke vrste Julijin odsev. Poročiti se je morala z vplivnim moškim, ljubi pa mladega Tybalta. Ta zgodba je bila v delu Prokofjeva zgolj na krako predstavljena po Tybaltovi smrti, jaz pa sem, po zaslugi dirigenta Kevina Rhodesa, uporabil dele glasbe, ki jih v običajnih različicah ne in tako ustvaril tekočo vzporednico med matero in hčero.
Zanella je tako tudi s pomočjo glasbe iz izvirne štiridejanke ustvaril svojevrstno koreografsko različico priljubljenega baleta Romeo in Julija. Popestrijo jo tudi zelo realistični prizori sabljanja, športa, ki se je koreografu zdel najbolj primeren za ponazoritev tekmovalnosti Capuletov in Montegov. Tudi sicer so bili v predstavi prizori napetosti, rivalstva, boja in smrti najbolj realistični in najbolj doživeto izraženi. Ker je koreograf izpostavil predvsem zgodbe žensk, sta do izraza prišli tudi Georgeta Caprairou kot močna, a razumna gospa Monteg in Tjaša Kmetec kot vplivna, a ranljiva gospa Capulet. Ansambel je zgodbo dobro podprl, koreografsko pa je bila predstava bolj učinkovita v plesnih miniaturah, kot pa v skupinskih koreografijah. Scenografija je predstavi, z izjemo balkonske scene, dobro služila, kostumografija pa ni bila najbolj posrečena. Orkester ljubljanske opere, ki je bil zaradi svoje pozicije na odru vseskozi del scenografije je vodil dirigent Kevin Rhodes.
Balet Romeo in Julija je v svoji novi preobleki navdušil občinstvo ljubljanske opere, ki je ustvarjalce nagradilo z dolgim aplavzom. Obenem pa je poskrbel, da bomo o zgodbi slavnih veronskih ljubimcev in usodi svobodne ljubezni še dolgo razmišljali.
Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov