Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

22.02.2022

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.

Ljubljanski baletniki navdušili domače občinstvo v sveži različici baleta Romeo in Julija koreografa Renata Zanelle

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.

Tragična zgodba o nedolžni in iskreni ljubezni mladega para, ki zaradi družbene ureditve, časti in ponosa pristane v objemu smrti je zgodba, ki jo zelo dobro poznamo. Balet Romeo in Julija je že leta del rednega programa vseh večjih baletnih hiš po svetu, partitura Prokofjeva pa predstavlja ustvarjalni izziv številnim koreografom. Renato Zanella se omenjenega baleta ne loteva prvič, saj ga je koreografiral že za baletna ansambla Grške in Romunske narodne opere. Kot pravi ...

je to delo zame kot kompozicijia. Svojo prvo različico koreografije sem ustvaril za grški baletni ansambel in je šlo za krajšo koreografijo, za manjšo zasedbo. Nato sem se z drugo različico predstavil še v Bukarešti. Ta pa je končna različica, ki sem jo z veseljem ustvaril, saj imam tokrat takšno sceno in kostumografijo, kot sem si ju vedno želel in kar je najpomembneje, plesalce. V Ljubljani sem dosegel tisto točko svojega umetniškega razvoja, na kateri lahko s plesalci realiziram vse vloge, ki sem si jih želel.

Z baletom Romeo in Julija se je Zanella najprej srečal kot plesalec pri Stuttgartskem baletu in pozneje na Dunaju in tako koreografijo Johna Cranka (Cranko), eno najbolj popularnih koreografij tega baleta, dobro pozna. Po dveh desetletjih izvajanja in dveh samostojnih koreografskih različicah je torej, kot pravi sam, prav z ljubljanskimi plesalci dokončno dozorela in na primeren način zaživela njegova vizija znamenite ljubezenske zgodbe.  To ima v Veroni rojen umetnik tako rekoč v krvi. Vsem zelo dobro poznano zgodbo je želel s skrbno premišljenimi poudarki občinstvu ponuditi na svoj, izrazito pripovedni način. Prav tako je želel poudariti njeno aktualnost, saj so rivalstvo, zloraba moči in odrekanje svobodne izbire v ljubezni še danes močno prisotni. Vlogo Julije vidi zelo sodobno, kot pravi...

Ona je zame dekle današnjega časa, ki je neustrašno. Vse česar se mora dejansko bati je konservativen odnos njene družine.

 Zanella Julijo primerja z metuljem, ki jih tudi sam občuduje in zbira. Njeno zgodbo pripoveduje, kot bi opisoval življenje enodnevnega metulja. V tem dnevu Julija iz otroka odraste v žensko, spozna ljubezen, spozna smrt in umre zaradi ljubezni. Ko Romeo spije strup se Julija zbudi iz navidezne smrti. Ta prizor je eden najmočnejših v predstavi in dramaturško izvrstno izpeljan. Julijino tolčenje po notranjosti prozorne krste v trenutku, ko zagleda svojo ljubezen in živalski krik iz njenega grla, ko spozna kaj je storil, oropana zvoka, presuneta s svojo tišino in glasno zarežeta v srce gledalca, ki nemo spremlja tragično usodo mlade, iskrene ljubezni. Ko se Juliji življenje vrača, življenje Romea odhaja. S to interpretacijo trenutka smrti mladih ljubimcev je koreograf ustvaril zelo čustven trenutek v odnosu med dvema človekoma, trenutek popolne svobode pred smrtjo. Julija umre na lep način, saj spije strup. Umre svobodna, kar je po besedah Renata Zanelle močnejše od ponavljanja tradicionalne zgodbe, ki se je turisti spominjajo na veronskih ulicah. V vlogi Julije je prvič v svoji karieri nastopila priznana baletna solistka Nina Noč, ki o svoji vlogi pravi ...

... Zame je Julija močna in odločna ženska, ki ve kaj želi in tako jo želim tudi prikazati. Ona ve, da ljubi Romea in ve, da zanjo na tem svetu drug moški ne obstaja in ona bo zanj umrla.

 Nina je vlogo tehnično odlično izvedla, naravnost blestela pa je v interpretaciji čustvenih stanj mlade Julije, ki v kratkem času iz brezskrbne, naivne deklice dozori v odločno žensko in ljubi tako silovito, da za svojo ljubezen umre. Na videz nežna in krhka Nina je z izvrstno igro prikazala odločnost, moč in na koncu obup Julijinega mladega, iskrenega srca. Prav v obupu in žalosti je v vlogi Romea blestel tudi Kenta Yamamoto, ki je bil sicer v nežnih, ljubezenskih prizorih nekoliko manj prepričljiv. Naslovna zgodba mladih ljubimcev pa ni edina, ki jo je koreograf Zanella želel izpostaviti. Kot pove sam ...

Gre za zgodbo žensk v svetu, ki mu vladajo moški. Nisem želel povedati zgolj zgodbo Julije, ki jo tako vsi poznamo. Tu so še zgodbe drugih žensk, ki se mi zdijo zelo pomembne. Kot je zgodba njene mame, gospe Capulet, ki je pravzaprav eneka Julijini, saj je tudi ona morala sprejeti kompromis in je tako neke vrste Julijin odsev. Poročiti se je morala z vplivnim moškim, ljubi pa mladega Tybalta. Ta zgodba je bila v delu Prokofjeva zgolj na krako predstavljena po Tybaltovi smrti, jaz pa sem, po zaslugi dirigenta Kevina Rhodesa, uporabil dele glasbe, ki jih v običajnih različicah ne in tako ustvaril tekočo vzporednico med matero in hčero.

 Zanella je tako tudi s pomočjo glasbe iz izvirne štiridejanke ustvaril svojevrstno koreografsko različico priljubljenega baleta Romeo in Julija. Popestrijo jo tudi zelo realistični prizori sabljanja, športa, ki se je koreografu zdel najbolj primeren za ponazoritev tekmovalnosti Capuletov in Montegov. Tudi sicer so bili v predstavi prizori napetosti, rivalstva, boja in smrti najbolj realistični in najbolj doživeto izraženi. Ker je koreograf izpostavil predvsem zgodbe žensk, sta do izraza prišli tudi Georgeta Caprairou kot močna, a razumna gospa Monteg in Tjaša Kmetec kot vplivna, a ranljiva gospa Capulet. Ansambel je zgodbo dobro podprl, koreografsko pa je bila predstava bolj učinkovita v plesnih miniaturah, kot pa v skupinskih koreografijah. Scenografija je predstavi, z izjemo balkonske scene, dobro služila, kostumografija pa ni bila najbolj posrečena. Orkester ljubljanske opere, ki je bil zaradi svoje pozicije na odru vseskozi del scenografije je vodil dirigent Kevin Rhodes.

Balet Romeo in Julija je v svoji novi preobleki navdušil občinstvo ljubljanske opere, ki je ustvarjalce nagradilo z dolgim aplavzom. Obenem pa je poskrbel, da bomo o zgodbi slavnih veronskih ljubimcev in usodi svobodne ljubezni še dolgo razmišljali.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

22.02.2022

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.

Ljubljanski baletniki navdušili domače občinstvo v sveži različici baleta Romeo in Julija koreografa Renata Zanelle

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.

Tragična zgodba o nedolžni in iskreni ljubezni mladega para, ki zaradi družbene ureditve, časti in ponosa pristane v objemu smrti je zgodba, ki jo zelo dobro poznamo. Balet Romeo in Julija je že leta del rednega programa vseh večjih baletnih hiš po svetu, partitura Prokofjeva pa predstavlja ustvarjalni izziv številnim koreografom. Renato Zanella se omenjenega baleta ne loteva prvič, saj ga je koreografiral že za baletna ansambla Grške in Romunske narodne opere. Kot pravi ...

je to delo zame kot kompozicijia. Svojo prvo različico koreografije sem ustvaril za grški baletni ansambel in je šlo za krajšo koreografijo, za manjšo zasedbo. Nato sem se z drugo različico predstavil še v Bukarešti. Ta pa je končna različica, ki sem jo z veseljem ustvaril, saj imam tokrat takšno sceno in kostumografijo, kot sem si ju vedno želel in kar je najpomembneje, plesalce. V Ljubljani sem dosegel tisto točko svojega umetniškega razvoja, na kateri lahko s plesalci realiziram vse vloge, ki sem si jih želel.

Z baletom Romeo in Julija se je Zanella najprej srečal kot plesalec pri Stuttgartskem baletu in pozneje na Dunaju in tako koreografijo Johna Cranka (Cranko), eno najbolj popularnih koreografij tega baleta, dobro pozna. Po dveh desetletjih izvajanja in dveh samostojnih koreografskih različicah je torej, kot pravi sam, prav z ljubljanskimi plesalci dokončno dozorela in na primeren način zaživela njegova vizija znamenite ljubezenske zgodbe.  To ima v Veroni rojen umetnik tako rekoč v krvi. Vsem zelo dobro poznano zgodbo je želel s skrbno premišljenimi poudarki občinstvu ponuditi na svoj, izrazito pripovedni način. Prav tako je želel poudariti njeno aktualnost, saj so rivalstvo, zloraba moči in odrekanje svobodne izbire v ljubezni še danes močno prisotni. Vlogo Julije vidi zelo sodobno, kot pravi...

Ona je zame dekle današnjega časa, ki je neustrašno. Vse česar se mora dejansko bati je konservativen odnos njene družine.

 Zanella Julijo primerja z metuljem, ki jih tudi sam občuduje in zbira. Njeno zgodbo pripoveduje, kot bi opisoval življenje enodnevnega metulja. V tem dnevu Julija iz otroka odraste v žensko, spozna ljubezen, spozna smrt in umre zaradi ljubezni. Ko Romeo spije strup se Julija zbudi iz navidezne smrti. Ta prizor je eden najmočnejših v predstavi in dramaturško izvrstno izpeljan. Julijino tolčenje po notranjosti prozorne krste v trenutku, ko zagleda svojo ljubezen in živalski krik iz njenega grla, ko spozna kaj je storil, oropana zvoka, presuneta s svojo tišino in glasno zarežeta v srce gledalca, ki nemo spremlja tragično usodo mlade, iskrene ljubezni. Ko se Juliji življenje vrača, življenje Romea odhaja. S to interpretacijo trenutka smrti mladih ljubimcev je koreograf ustvaril zelo čustven trenutek v odnosu med dvema človekoma, trenutek popolne svobode pred smrtjo. Julija umre na lep način, saj spije strup. Umre svobodna, kar je po besedah Renata Zanelle močnejše od ponavljanja tradicionalne zgodbe, ki se je turisti spominjajo na veronskih ulicah. V vlogi Julije je prvič v svoji karieri nastopila priznana baletna solistka Nina Noč, ki o svoji vlogi pravi ...

... Zame je Julija močna in odločna ženska, ki ve kaj želi in tako jo želim tudi prikazati. Ona ve, da ljubi Romea in ve, da zanjo na tem svetu drug moški ne obstaja in ona bo zanj umrla.

 Nina je vlogo tehnično odlično izvedla, naravnost blestela pa je v interpretaciji čustvenih stanj mlade Julije, ki v kratkem času iz brezskrbne, naivne deklice dozori v odločno žensko in ljubi tako silovito, da za svojo ljubezen umre. Na videz nežna in krhka Nina je z izvrstno igro prikazala odločnost, moč in na koncu obup Julijinega mladega, iskrenega srca. Prav v obupu in žalosti je v vlogi Romea blestel tudi Kenta Yamamoto, ki je bil sicer v nežnih, ljubezenskih prizorih nekoliko manj prepričljiv. Naslovna zgodba mladih ljubimcev pa ni edina, ki jo je koreograf Zanella želel izpostaviti. Kot pove sam ...

Gre za zgodbo žensk v svetu, ki mu vladajo moški. Nisem želel povedati zgolj zgodbo Julije, ki jo tako vsi poznamo. Tu so še zgodbe drugih žensk, ki se mi zdijo zelo pomembne. Kot je zgodba njene mame, gospe Capulet, ki je pravzaprav eneka Julijini, saj je tudi ona morala sprejeti kompromis in je tako neke vrste Julijin odsev. Poročiti se je morala z vplivnim moškim, ljubi pa mladega Tybalta. Ta zgodba je bila v delu Prokofjeva zgolj na krako predstavljena po Tybaltovi smrti, jaz pa sem, po zaslugi dirigenta Kevina Rhodesa, uporabil dele glasbe, ki jih v običajnih različicah ne in tako ustvaril tekočo vzporednico med matero in hčero.

 Zanella je tako tudi s pomočjo glasbe iz izvirne štiridejanke ustvaril svojevrstno koreografsko različico priljubljenega baleta Romeo in Julija. Popestrijo jo tudi zelo realistični prizori sabljanja, športa, ki se je koreografu zdel najbolj primeren za ponazoritev tekmovalnosti Capuletov in Montegov. Tudi sicer so bili v predstavi prizori napetosti, rivalstva, boja in smrti najbolj realistični in najbolj doživeto izraženi. Ker je koreograf izpostavil predvsem zgodbe žensk, sta do izraza prišli tudi Georgeta Caprairou kot močna, a razumna gospa Monteg in Tjaša Kmetec kot vplivna, a ranljiva gospa Capulet. Ansambel je zgodbo dobro podprl, koreografsko pa je bila predstava bolj učinkovita v plesnih miniaturah, kot pa v skupinskih koreografijah. Scenografija je predstavi, z izjemo balkonske scene, dobro služila, kostumografija pa ni bila najbolj posrečena. Orkester ljubljanske opere, ki je bil zaradi svoje pozicije na odru vseskozi del scenografije je vodil dirigent Kevin Rhodes.

Balet Romeo in Julija je v svoji novi preobleki navdušil občinstvo ljubljanske opere, ki je ustvarjalce nagradilo z dolgim aplavzom. Obenem pa je poskrbel, da bomo o zgodbi slavnih veronskih ljubimcev in usodi svobodne ljubezni še dolgo razmišljali.


17.05.2019

Pogovor o filmu Zgodovina ljubezni

Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


Stran 87 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov