Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov