Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov