Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko

Prevedla Mojca Kranjc; Ljubljana : Beletrina, 2022

Pisateljica Zora del Buono v romanu Maršalinja razgrinja turbulentno zgodovino družine del Buono, tesno vpeto v domala vse dvajseto stoletje. Osrednja protagonistka romana je njena babica Zora Ostan, Slovenka, rojena nekaj let pred prvo svetovno vojno v Bovcu. Njena zgodba je pretresljiva, kot je šokantna zgodovina v času obeh vojn. Prva in Posočje... »In ti mi boš krvava tekla…,« je zapisal pesnik. In Zora je bila priča krvavi Soči, pa tudi peklenskemu obstreljevanju, čudežu pri Kobaridu, v katerem je bil domala edini čudež plinski napad, ki je celotno dolino apokaliptično prekril z oblakom smrtonosne pare in pomoril na tisoče mladih fantov. Izkusila je begunstvo v Ljubljani, prihod fašizma in nacistično divjanje po Soški dolini in drugod. Zora je vse to doživela in preživela. Sprva nemočno dekletce se je izoblikovalo v kleno in nadvse odločno žensko, ki, če bi jo želeli podrobneje spoznati, še najbolj spominja na junakinjo romana Rdeča Zora nemškega pisatelja Kurta Helda. (Ne nazadnje ta že ob izidu postane eden izmed njenih najljubših romanov.)

Prelomni trenutek v Zorinem življenju se zgodi, ko ob vrnitvi v Bovec spozna mladega sicilijanskega zdravnika Pietra iz aristokratske družine del Buono in se z njim poroči. Dogajalni prostori si zatem sledijo z izrazito dinamiko. Sorazmerno dobro situirano bovško dekle se na družbeni lestvici močno povzpne in prizore Bovca nadomestijo Dunaj, Berlin, Neapelj, Sicilija in naposled Bari, v katerem si zakonca ustvarita dom v novozgrajeni prostorni vili v središču mesta. Pietrova kariera je v vzponu, svoje mesto v družini in še bolj v družbi pa si zagotovi tudi Zora. Kot se za tovrstne uspešne rodbine oziroma romane spodobi, tudi v tem ne manjka okostnjakov iz družinske preteklosti, ki padajo z vsem treskom iz omar, še toliko bolj odmevni pa so treski, ki jih Zora povzroča s svojim delovanjem v širšem družbeno-političnem prostoru. Pietro in še bolj Zora sta zagrizena levičarja in njun oziroma zagotovo njen (marksistični) življenjski moto je sila preprost: »komunizem je aristokracija za vse.« Protagonistka deluje v skladu s svojo maksimo – najodločneje v času fašizma v Italiji, pozneje pa prav tako.

Na eni strani imamo torej opraviti z bolj ali manj klasično, a nič manj pretresljivo družinsko sago aristokratsko-levičarske družine, po drugi strani pa je ta tesno povezana tako z italijansko kot tudi z jugoslovansko komunistično partijo. Ne gre se torej čuditi, da se v romanu spoznamo z Gramscijem, Togliattijem in tudi z Josipom Brozom Titom. Vila zakoncev De Buono namreč v drugi polovici druge svetovne vojne postane sanatorij za ranjene partizane in Tito ju med obiskom v Bariju seveda obišče. Pietro postane eden izmed njegovih osebnih zdravnikov, Zora pa tudi na račun njenega splošnega aktivizma prejme iz njegovih rok odlikovanje: maršal torej odlikuje maršalinjo.

Zora de Buona tako v romanu Maršalinja s poglobljenim popisovanjem družinske dinamike prikazuje širšo sliko in v njej postavi jugoslovansko partizanstvo na mesto, ki mu neizogibno pripada – med nesporne zmagovalce druge svetovne vojne. Kot lucidna popisovalka pa ob tem ne spregleda med- in povojnih pobojev, s fojbami in Kočevskim Rogom na čelu. Nacifašistično zlo s poslednjim bojem Pohorskega bataljona na Osankarici, Gonarsom in drugim kot tudi kolaboracijo in zločine domobrancev predstavi neobremenjeno in neposredno.

O kompleksni obravnavi politične situacije pričajo še popisi vzpona fašizma v Italiji vse od prikritih in pritlehnih preimenovanj, s katerimi ne poitalijančujejo samo Slovencev, temveč tudi znameniti Louis Armstrong postane Luigi Fortebraccio, nogometni klubi ostanejo brez igralcev neitalijanskega rodu, zakonski pari pa brez zlatih poročnih prstanov … Prek družinske dinamike se seznanimo z zločinskim širjenjem italijanskega Lebensrauma v Abesinijo kot tudi s paradiranjem fašističnih tolp po ulicah Neaplja, Barija in vse do znamenitega pohoda na Rim. Zori je tudi s tovrstno kombinatoriko povsem jasno, da Italija po drugi svetovni vojni ne more, ne zna in ne opravi s fašistično preteklostjo, da ji vlada lahko zgolj in samo desnica, da na ta način lahko postane zgolj satelit ZDA in s tem prvi branik zahoda pred brezbožnim komunizmom vzhoda.

Roman Zore del Buono Maršalinja je precej več kot zgolj družinski roman, saj poleg rodbinske sage prinaša luciden in kompleksen prikaz dinamike dvajsetega stoletja z vojnami in ideološkimi boji, ki so krojili in še vedno krojijo usodo ne le apeninskega in balkanskega prostora, temveč domala celotnega sveta. Aktualno delo močno zaznamuje slovenski mejni etnični prostor, hkrati pa ga že v osnovi presega, ob tem pa nas uči tudi polpretekle zgodovine.