Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov