Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov